PROJEKT ERASMUS+, II. DEL
Skupina devetošolcev OŠ Prebold je po vrnitvi iz Nizozemske komaj dočakala, da so jih v Sloveniji obiskali njihovi novi prijatelji. Morda se nam pa še kdaj ponudi kakšna podobna izkušnja. Držimo pesti!
NIZOZEMEC NA SLOVENSKEM
Res sem si želel in se tudi potrudil, da bi to izkušnjo za Jorna in tudi za ostale izpeljali kar najboljše. In tako smo se v nedeljo popoldne, 26. marca 2023, (kot presenečenje) odpravili na Brnik, kjer smo pričakali Nizozemce, ki so ravno pristali.
Svojega kolega sem seveda že poznal, zato je bilo tako njemu kot tudi meni lažje pri ponovnem srečanju. Kot gostitelj sem hotel, da se pri meni počuti kot doma, kar mi je po njegovem mnenju tudi uspelo. V prekratkem tednu smo obiskali Ljubljano, Škocjanske jame, Primorsko, Bled, Kranjsko Goro, Laško in pa tudi Celje. Prav tako kot meni se je tudi Jornu najbolj zanimivo zdelo na Bledu zaradi otoka, »zipline-a« ter gradu in prelepih gora v ozadju. Najbolj me je presenetilo Jornovo zanimanje za gorovja in hribovit svet, na katerega ni bil navajen.
Če bi še enkrat dobil možnost sodelovati v Erasmusu, bi se zagotovo prijavil, saj se je ta izkušnja meni in Jornu zdela enkratna. Menim, da je ne bi bilo mogoče bolje izpeljati, morda pa bi prav prišel še en dodatni dan, namenjen izključno prostemu času.
Domen Borinc, 9. b
NIZOZEMSKA
Projekt Erasmus+ mi je bil zelo všeč. V vlogi gostitelja sem se počutil dobro. Presenetilo me ni kaj dosti, saj sem svojega gosta že poznal od prej in sem vedel, kako mu lahko ustrežem. Bil sem pripravljen na vlogo gostitelja in se v njej tudi dobro počutil. Spremenil ne bi ničesar, saj sva se imela super, čeprav je bil pri nas le nekaj dni. Če bi se znova prijavil projektu, bi mogoče načrtoval še kaj dodatnega. Drugače sem komaj čakal, da bom v vlogi gostitelja jaz, ker mi je doma vse bolj poznano. Seveda mi je bilo tudi na Nizozemskem všeč. Ampak čeprav poznam Slovenijo, mi je bilo lepše doma. Vesel sem, da smo imeli možnost, da si ogledamo njihovo državo in oni našo.
Maj Matko Rizmal, 9. a
ERASMUS
Od 26. 3. do 31. 3. 2023 sem gostil nizozemskega partnerja Tima. Kot gostitelju mi je bilo všeč, saj mi je bilo bolje doma kot pa na Nizozemskem. S partnerjem sva se zabavala, hkrati pa sem bil zanj odgovoren. Najbolj me je presenetilo to, da si ni še nikoli sčistil čevljev. Če bi imel možnost ponovne prijave, ne bi spremenil ničesar.
Anže Govejšek, 9. a
MEDNARODNA IZMENJAVA
Prejšnje leto 2022 smo se učenci z učiteljicama odpravili na izmenjavo na Nizozemsko. Tam smo ustvarili nepozabne spomine in nova prijateljstva. 26. marca pa so k nam prišli tudi naši nizozemski partnerji.
Ker smo se že spoznali, se mi zdi, da sem se v gostiteljski vlogi veliko bolje znašla, kot če bi bili popolni neznanci. Pred sabo smo imeli le slab teden časa, zato smo našim partnerjem že ob prihodu takoj pokazali Slovenijo. Naša narava je seveda nepopisno lepa in ponuja polno aktivnosti, da ti nikoli ni dolgčas, zato smo bili na koncu dneva vsi izmučeni. Ogledali smo si Ljubljano, naša obmorska mesta, Celje ter Blejski otok in njegovo okolico. Pokazali pa jim nismo samo narave, ampak so poskusili tudi naše tradicionalne jedi, nad katerimi niso bili tako navdušeni. Malo me je motilo, da je urnik bil tako natrpan in da nismo imeli veliko prostega časa, a kljub temu je bilo dovolj, da smo se družili in se še bolje spoznali. Naša zgodba se je končala, ko smo se 31. marca navsezgodaj zjutraj morali posloviti.
Ko sem se na začetku prijavila, nisem mislila, da se lahko na neko osebo oz. družbo v tako kratkem času navežeš, a mi smo se. Če bi se še enkrat prijavila, ne bi ničesar spremenila, bi pa vse še enkrat ponovila.
Neja Ropotar, 9. b
MOJA IZKUŠNJA
Meni je bila cela izkušnja zelo všeč: in ko so nas oni na Nizozemskem razvajali in ko smo jih mi tukaj. Kot gostitelju mi je šlo kar v redu. Ni mi bilo treba preveč delati oziroma samo skrbeti zanj. Presenetilo me je, da jim niso bile všeč naše jedi kot na primer mineštra. Zelo mi je bilo všeč, da so videli kar veliko: Ljubljano, Portorož, Piran, Blejsko jezero, Celje. Mogoče bi spremenil samo to, da bi imeli malo več prostega časa doma z družino.
Seveda bi se ponovno prijavil v projekt, saj je dobro spoznavati druge ljudi in se z njimi pogovarjati v angleščini.
Tomaž Herodež, 9. a
Moja Erasmus+ izkušnja
Za nami je še eden prečudovit teden iz projekta Pinteresting Taste (Erasmus+). Tokrat so nas obiskali učenci iz Nizozemske. Vsak od nas je v svoj dom sprejel že določenega partnerja, pri katerem je bival na Nizozemskem. Ena od teh sem bila tudi jaz. V svoj dom sem sprejela Nizozemko Elzo. Jaz sem že iskreno komaj čakala, da se spet vidimo in da lahko sedaj oni spoznajo naš način življenja, hrano, kulturo. Zaradi napornega urnika smo bili na poti skoraj ves čas in na izletih nabirali spomine. Nepozabne spomine. Peljali smo jih po najlepših in najbolj znanih slovenskih znamenitostih, kot so: Bled, Kranjska gora, Škocjanske jame, Piran, Ljubljana in pa naš domači kraj Prebold ter Celje. Predstavili smo jim tudi značilno slovensko hrano, ki smo jo tudi skupaj v šoli skuhali in imeli potem skupno kosilo. Po celodnevnih izletih, ko sva prišli domov, naju je vedno čakala večerja, ki smo jo pojedli v krogu družine in se pogovarjali o utrinkih celotnega dneva, kazali slike in se pogovarjali. Moja Nizozemka je imela malo težav z angleščino, a smo se kljub temu zelo dobro sporazumevali. Meni se zdi, da sva se res dobro ujeli in če bi lahko še enkrat izbirala, bi izbrala prav njo. Predstavila sem ji tudi svoje stare starše, ki živijo na podeželju.
Najbolj mi bo pa v spominu ostal ogled oz. predstavitev Celja, kjer smo odšli v foto studio Pelikan in se oblekli v obleke izpred 50 in več let ter se skupinsko in posamično slikali. Res je bilo zabavno.
Vse te nepopisne dogodke si bom res zapomnila kot najlepše spomine v življenju, vključno s tednom na Nizozemskem. V ta projekt bi se takoj še enkrat vpisala brez pomislekov. Spremenila ne bi niti ene sekunde, saj se mi zdi, da je že tako ali tako bilo vse preveč popolno.
Vita Bezjak, 9. a
Moja izkušnja kot gostiteljica
Od 26. do 31. marca smo imeli izmenjavo z Nizozemci. Osebno sem se kot gostiteljica počutila boljše, saj mi je bilo zelo zabavno razkazovati našo čudovito državo nizozemskim prijateljem. Zelo me je presenetilo, da smo si lahko v tako kratkem času ogledali tako veliko znamenitosti. Nizozemce smo prvi dan na skrivaj pričakali že na letališču, kar je bilo zame zelo razburljivo. Z avtobusom smo se nato kar odpravili v Ljubljano, ki mi je bila od vseh obiskanih krajev najbolj všeč. Če bi izmenjavo lahko ponovila še enkrat, bi jo zagotovo, bi pa želela, da izmenjava poteka dlje časa, recimo en teden in ne samo 5 dni. Upam, da so se imeli naši partnerji vsaj tako lepo, kot smo se imeli mi pri njih.
Ema Herodež, 9. b
Moja izkušnja kot gostiteljica
V zadnjem tednu marca je potekal še drugi del izmenjave Erasmus+. Vsi sodelujoči smo k nam na domove dobili vsak svojega gosta za kar en teden. Bila je res super izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila.
Življenje doma
Moj nizozemski partner je bil zelo zgovoren fant z imenom Lewis. Že ob mojem prihodu na Nizozemsko sva se zelo spoprijateljila, zato sem že komaj čakala, da končno še on spozna Slovenijo. V nedeljo (ko smo pozno zvečer prišli domov iz Ljubljane) se je naše delo gostiteljev začelo. Jaz sem Lewisa najprej spoznala z družino, nato pa mu razkazala še hišo. Že na začetku sem vedela, da bo njegovo bivanje pri nas teklo brez problemov, saj tako on kot moja družina in jaz radi govorimo. Tako smo večere preživljali vedno skupaj ob večerji in »čvekali« pozno v noč skoraj vsak dan. Skupaj smo se smejali, se spoznavali, si delili izkušnje in spomine ter Lewisu pokazali in predstavili nekaj slovenskih jedi.
Kaj smo z Erasmusom počeli?
Program je bil meni osebno (in Lewisu!) zelo všeč, saj so Nizozemci imeli možnost spoznati res velik del Slovenije, a je bil posledično seveda tudi zelo utrujajoč. Večino dni smo domov prihajali zelo pozno, zato ni bilo veliko prostega časa za npr. družino. Obiskali smo Ljubljano, Celje, Primorsko, Gorenjsko in še veliko drugih območij ter jim v torek razkazali tudi našo šolo, v kateri smo imeli različne delavnice. Oni so uživali v vseh izletih in postojankah, meni pa je bil najbolj všeč zipline na Bledu.
Izmenjava z nizozemskimi učenci je zame bila definitivno nepozabna izkušnja. Čisto vsak delček in spominček. Ne le, da sem zraven še jaz spoznavala Nizozemsko in Slovenijo, pač pa sem imela možnost spoznati super ljudi. Zdaj, ko je vsega konec, mi je kar žal in upam, da bom Lewisa in ostale še kdaj videla.
Neža Breznikar, 9. b
ZAKLJUČNI TEDEN PROJEKTA ERASMUS+ (PINTERESTING TASTE)
V nedeljo, 26. 3. 2023, smo se učenci v projektu Erasmus ob dveh zbrali pred šolo in se odpeljali proti letališču Brnik, kjer smo nameravali počakati in s tem presenetiti naše nizozemske partnerje. Uspelo nam je in po uvodnih objemih se je naš drugi in obenem zadnji skupni teden lahko začel.
Na avtobusu sva s sošolko Vito predstavili nekaj osnovnih podatkov o našem glavnem mestu. Po dobre pol ure vožnje smo prispeli v središče Ljubljane. Učiteljice so nam podale navodila za sprehod po centru mesta. Razdelili smo se v skupine po 4 in odšli na Ljubljanski grad. Občudovali smo razgled in pojedli odlične trojanske krofe, ki smo jih na poti na letališče kupili na Trojanah. Ogledali smo si grad in se vrnili k reki Ljubljanici, kjer smo se sprehodili še do Prešernovega trga in Tromostovja. Posladkali smo se s sladoledom in se nato ob dogovorjeni uri z učitelji dobili na mostu ljubezni, kjer smo vsak s svojim partnerjem na ograjo obesili ključavnico prijateljstva.
Avtobus nas je ob šestih zvečer pobral in nas odpeljal v Woop, kjer smo se v istih skupinah pomerili v najrazličnejših izzivih. Ob desetih zvečer smo utrujeni prispeli v Prebold, kjer so naši partnerji spoznali naše starše in prvič videli svoje bivališče za naslednji teden. Ker je bil ta dan za vse poln pričakovanj, doživetij in tudi naporen, smo se hitro umili in šli spat.
V ponedeljek smo se naspani in polni energije pred šolo zbrali ob 7.45 ter se z avtobusom odpeljali do Škocjanskih jam. Z vodičko smo se sprehodili skozi jamo. Bilo je mrzlo, a zelo lepo, večina nas je bila prvič in bilo smo zelo navdušeni. Po ogledu smo odšli še na razgledno točko. Pred avtobusom smo pomalicali in se nato odpeljali do Portoroža. Tam smo v marini pojedli kosilo. Ker je bilo lepo vreme, smo se do Pirana odpravili kar peš. Po poti smo se ustavili še na odličnem sladoledu, kjer smo imeli manjšo nezgodo. V Piranu smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina si je ogledala muzej školjk, druga pa se je sprehodila po središču Pirana. Nato smo zamenjali. Na poti domov smo na avtobusu nekateri kar spali, saj so nas dolg dan, sonce in hoja prijetno utrudili. Doma smo komaj še zmogli pod tuš in takoj zaspali.
Tretji dan smo se v šoli zbrali ob sedmih. Ogledali smo si šolo, po eni uri pa smo se dobili v jedilnici. Učitelji so nas razdelili v naključne skupine. V teh skupinah smo vsi odšli na tri delavnice. Prva skupina je barvala keramične posodice in žličke, ki smo jih slovenski učenci izdelali sami. Druga skupina je energijo kurila na športni delavnici, kjer smo igrali biatlon. Tretja skupina pa je kuhala kosilo. Po končanih prvih delavnicah smo pojedli tradicionalni slovenski zajtrk, potem pa nadaljevali z delavnicami. Opoldne smo končali in se skupaj z učitelji sprehodili po poti v preboldski gaj. Ko smo prišli nazaj do šole, smo bili že lačni, zato smo pojedli kosilo, ki smo ga skuhali sami, to je enolončnica s klobaso in zeljem ter za sladico štruklje.
Ob enih smo šli domov. Imeli smo prosto popoldne in jaz sem svojo partnerko najprej peljala na Hom, saj se z njega dobro vidi pogled na našo okolico. Ker sem bila opozorjena, da nimajo kondicije za hojo v hribe, smo se z avtom peljali čisto do vrha. Na vrhu smo se srečali še z nekaj drugimi sošolci, saj so imeli očitno enako idejo kot jaz. Zatem smo obiskali še moje sorodnike. Preostanek popoldneva smo se družili na trampolinu, se z brati pomerili v košarki in si ogledali našo farmo.
Ob šestih so naju s Fenno pobrali Vita in njena partnerka Elza. Vitina mami nas je odpeljala v Termano Laško, kjer smo bili z ostalimi zmenjeni za nočno kopanje. Preizkusili smo vse bazene, se veliko »tunkali« in se še več smejali. Poskusili smo tudi tobogan in ugotovili, da je res zabaven, ampak ni za več oseb hkrati. Nekateri izmed fantov projekta so se po toboganu spuščali kar po več naenkrat. Bilo je zelo zabavo in ob devetih smo zaključili z kopanjem. Pobrali so nas starši in nas odpeljali domov, kjer smo zaspali, da bi si nabrali novih moči.
V sredo smo se z avtobusom odpeljali do Bleda. Najprej smo se s pletnami odpeljali do otočka in se povzpeli na vrh po številnih stopnicah. Sledil je najbolj težko pričakovani dogodek tega tedna, spust po zipline-u Dolinka. Razdelili smo se v tri skupine in se s kombiji odpeljali do žic. Skupaj je bilo 7 žic, za vse spuste pa smo porabili okoli dve uri in pol. Bili smo zelo navdušeni in veseli in nikogar ni bilo strah. Ob dveh smo se okrepčali še z blejskimi kremnimi rezinami in voščili dvema dekletoma, ki sta ta dan praznovali 15. rojstni dan. Sledil je vzpon in ogled Blejskega gradu. Ob pol petih smo v Kranjski gori pojedli pozno kosilo oziroma zgodnjo večerjo. Zaključek večera je bil enak kot vsak dan, tuš in postelja.
Zadnji dan, v četrtek smo se malo žalostni, ker je zadnji dan, a še vedno vznemirjeni, pred šolo zbrali ob osmih in se z avtobusom odpeljali v Celje. Zopet smo se razdelili v dve skupini, ki sta se nato menjali. Ena skupina je imela najprej voden ogled starega dela Celja in ogled Celjskega gradu. Z vodnikom smo se sprehodili skozi stare ulice Celja in si ogledali grad. Druga skupina pa je čas preživljala v Foto ateljeju Pelikan. Ogledali smo si film o nastanku foto ateljeja ter zgodovino fotografiranja. Razdelili so nam obleke, kakršne so nosile ženske v 20. letih prejšnjega stoletja in nas primerno tudi obuli, dali nakit in pokrivala. Skupaj s partnerji nas je fotografiral profesionalni fotograf, naredili smo tudi skupinsko sliko.
Okrog dveh popoldne smo se okrepčali s »street food«. Ob treh popoldne smo prišli v Prebold in imeli malo prostega časa. Ob petih popoldne smo skupaj s starši šli nazaj v šolo, kjer smo imeli zaključno dejavnost in večerjo. Naši starši so se vsi zelo potrudili, saj so pripravili odlične jedi in tako predstavili marsikatero tipično slovensko jed, nekaj učencev je poskrbelo za lepe glasbene točke. Učiteljici sta nizozemskim partnerjem podelile priznanja za sodelovanje v projektu.
Po pogostitvi smo se Vita, Eva, Klara, Neja, Maša, Ema in jaz z našimi partnerji zmenili za after party pri Neji doma. Z nami so šli tudi starši in bilo je zelo zabavno. Peli smo in plesali, se smejali in vmes tudi jokali. Slovenci smo Nizozemce naučili par slovenskih plesov, oni pa nas nekaj njihovih. Res je bil najboljši večer. Okoli polnoči smo prišli domov in z mano sta šli tudi Eva in njena partnerka Rominke. Po odličnih palačinkah, ki nam jih je spekla mami, smo bedele še dolgo v noč, se pogovarjale, obujale spomine in delale načrte, kako se naše vezi ne bodo končale tukaj in zdaj. Ob treh ponoči smo končno zaspale.
31. marca ob petih zjutraj pa je le napočil čas slovesa. Zelo zaspani in žalostni smo se zbrali pred šolo in se med sabo vsi objeli ter se poslovili. Ko so se naši partnerji odpeljali, je steklo nekaj solz. Učitelji so nas razveselili z novico, da se lahko vrnemo domov v posteljo in se naspimo. To smo tudi storili in zbudila sem se šele ob enih popoldne, z bolečim grlom in zabitim nosom. Naporen teden je terjal svoj davek.
Minuli teden si bom zapomnila za vedno. Obiskali smo čudovite kotičke naše Slovenije, družili smo se s sošolci ter ustvarjali nove vezi tudi s tujimi partnerji. Čeprav vem, da se ta čas ne more ponoviti v isti obliki, me veseli misel, da so nam prav vsem ostali isti in verjamem, da zagotovo lepi spomini. Če bi se lahko na izmenjavo prijavila še enkrat, bi to takoj storila. Sama sebi se zdim bolj samostojna in odgovorna, misel na še kakšno študijsko izmenjavo v prihodnosti me privlači in prav nič ne skrbi. Izmenjava mi je odprla oči in me naučila, kako dobro se lahko povežeš in spoznaš s človekom, ki ga poznaš le dva tedna in ne govori istega jezika kot ti. Danes si s svojo Fenno še vedno dopisujem in zelo vesela sem novice, da se poleti verjetno vidimo, saj pride s svojo družino v Umag na poletne počitnice. To morda ni konec, ampak šele začetek neke čudovite zgodbe, ki se je začela tistega dne, ko sem se prijavila v projekt Eramus +. Hvala.
Neža Pražnikar, 9. a
ERASMUS
Pot Erasmusa bi prehodila še enkrat. Moji občutki so bili prijetni.
Presenetilo me ni nič tako pomembnega, razen tega, da moja partnerka ni ničesar jedla.
Všeč mi je bilo vse, posebej v četrtek, ko smo imeli poslovilno zabavo s plesom pri Neji.
Izleti so mi bili všeč, vendar so bili zelo naporni, ker smo domov prihajali zelo pozno in potem smo bili zjutraj zelo utrujeni.
Z veseljem bi se prijavila še enkrat, saj sem uživala in mi je bilo zelo lepo.
Kot gostiteljici mi je bilo precej naporno. Veliko časa sem bila malo pod stresom, ker sem hotela, da se Martje v Sloveniji počuti čim bolje.
Obisk Nizozemcev me je izčrpal, ampak bi ga z veseljem ponovila.
Klara Bergant, 9. b
IZMENJAVA
Teden se je začel tako, da smo jih kot gostitelji pričakali na letališču. Bil je malo čuden občutek, ko smo jih srečali še enkrat. Skozi teden mi je bilo tudi zabavno »skrbeti« zanjo, ker sem se tako tudi več pogovarjala z njo. Ker smo večino časa potovali po Sloveniji in nismo bili skoraj nič doma, smo ji doma samo ponudili večerjo, potem pa smo že šli tako ali tako spat.
Cel teden mi je bil zelo zabaven, ogledali in doživeli smo zelo veliko stvari, ampak smo res veliko hodili. Po mojem mnenju so nizozemski partnerji bili zelo utrujeni, saj niso tako navajeni hoditi peš (tam večinoma uporabljajo kolesa). Edino, kar bi spremenila pri projektu, je to, da bi mogoče manj hodili peš ter da bi več časa bili na nočnem kopanju.
V nedeljo smo se morali malo organizirati, saj smo jim morali pokazati Ljubljano. Vmes smo se malo izgubili, vendar smo se kar dobro orientirali. V ponedeljek smo pa odšli na Primorsko. Tam smo si ogledali Škocjanske jame, Piran in Portorož, vendar smo večino časa bili skupaj v eni skupini, zato me je tudi manj skrbelo, da bi se kje izgubili. V Piranu, ko smo imeli prosti čas, smo večino časa samo sedeli, saj smo bili že zelo utrujeni. V torek smo jim razkazali šolo, imeli različne delavnice in na koncu še jedli kosilo, ki smo si ga sami skuhali. Potem smo imeli prosto, zato smo se s sošolkami zmenile, da bi imele praznovanje rojstnega dneva sošolke. Zvečer smo imeli nočno kopanje, v sredo smo obiskali Bled. Tam so si lahko ogledali otok, grad, poskusili smo tudi kremno rezino. Moji partnerki je bilo zelo všeč na zipline-u, saj na Nizozemskem nimajo skoraj nič hribov, kaj šele gor. Pozno kosilo smo pojedli v Kranjski Gori. Malo jim je bilo čudno, ker smo velikokrat jedli juhe. Nad ajdovimi žganci niso bili tako navdušeni, vendar je bilo vse skupaj zelo zabavno. Zadnji dan, ko smo skupaj potovali, je bil četrtek. Obiskali smo Celje. Že na začetku smo se razdelili na dve skupini in si ogledali ter doživeli pester dan v Celju. Imeli smo tudi poslovilno večerjo, kjer smo jedli in se pogovarjali, vendar mi je zelo žal, da nisem mogla ostati do konca večerje zaradi vaje z orkestrom. Zvečer sva se še nekaj časa pogovarjali, potem je pa morala spat, saj je naslednje jutro morala zgodaj oditi.
Na projektu je bilo zelo zabavno. Zelo veliko smo doživeli in obiskali, zelo je bilo zabavno se družiti s sovrstniki iz druge države, kjer imajo drugačne navade. Zelo si tudi želim, da bi lahko bila še enkrat na takšni izmenjavi, kot je bila ta.
Hana Vahčič Miyazaki, 9. a
ERASMUS+
Pozdravljeni, moje ime je Jan Strmec. Obiskujem deveti razred osnovne šole in bil sem del programa Erasmus+ med Slovenijo in Nizozemsko. Doma nismo imeli težav z gostovanjem ter smo se tudi igrali družabne igre. Obiskali smo bazen ter spoznavali Ljubljano. Prav tako smo obiskali tudi slovensko obalo. Kot gostitelj v Sloveniji sem se zelo zabaval biti v stiku z Nizozemci in spoznal, kakšni so. Imeli smo priložnost se povezati in izmenjati izkušnje. Med našim druženjem na Slovenskem smo od Nizozemcev spoznavali njihovo kulturo, hkrati pa smo jim predstavljali tudi našo. S to izmenjavo smo tudi spoznavali raznolikost Evropske unije. Upam, da bom v prihodnosti lahko večkrat sodeloval na prav takšnih projektih in še naprej spoznaval nove ljudi ter si pridobival nove izkušnje in širil obzorje.
Jan Strmec, 9. a
Moja Erasmus+ izkušnja
Za nami je še eden prečudovit teden iz projekta Pinteresting Taste (Erasmus+). Tokrat so nas obiskali učenci iz Nizozemske. Vsak od nas je v svoj dom sprejel že določenega partnerja, pri katerem je bival na Nizozemskem. Ena od teh sem bila tudi jaz. V svoj dom sem sprejela Nizozemko Elzo. Jaz sem že iskreno komaj čakala, da se spet vidimo in da lahko sedaj oni spoznajo naš način življenja, hrano, kulturo. Zaradi napornega urnika smo skoraj ves čas bili na poti in po izletih nabirali spomine. Nepozabne spomine. Peljali smo jih po najlepših in najbolj znanih slovenskih znamenitostih kot so: Bled, Kranjska gora, Škocjanske jame, Ljubljana in pa naš domači kraj Prebold in Celje. Predstavili smo jim tudi našo značilno slovensko hrano, ki so jo tudi sami v šoli poizkusili kuhati in potem imeli skupno kosilo. Ko sva po celodnevnih izletih prišli domov, naju je vedno čakala večerja, ki smo jo pojedli v krogu družine in se pogovarjali o utrinkih celotnega dneva, kazali slike in se pogovarjali. Moja Nizozemka je imela malo težav z angleščino, a smo se kljub temu zelo dobro sporazumevali. Meni se zdi, da sva se res dobro ujeli in če bi še enkrat lahko zbirala, bi izbrala prav njo. Predstavila sem ji tudi svoje stare starše, ki živijo na podeželju.
Najbolj mi bo pa v spominu ostal ogled oz. predstavitev Celja, kjer smo odšli v foto studio Pelikan in se oblekli v obleke iz 20. stoletja in se skupinsko ter posamično slikali. Res je bilo zabavno.
Vse te nepopisne dogodke si bom res zapomnila kot najlepše spomine v življenju, vključno s tednom na Nizozemskem. V ta projekt bi se takoj še enkrat vpisala brez pomislekov. Spremenila ne bi niti ene sekunde, saj se mi zdi, da je že tako ali tako bilo vse preveč popolno.
Vita Bezjak, 9. a
PRIHOD NIZOZEMSKIH PRIJATELJEV
Prišel je drugi del naše izmenjave in tokrat sem bila jaz gostiteljica. Preden je prišel ta trenutek, sem mislila, da bo težje in glede tega sem bila malo živčna, a v velikih pričakovanjih. Z mojo partnerko sva se zelo dobro razumeli ter se še bolje spoznali, mislim pa tudi, da je bilo vzdušje doma zelo sproščeno, in menim, da je pri nas bila v dobrih rokah. Izleti so mi bili zelo všeč, saj je bilo zabavno in sproščeno vzdušje in ob tem tudi zelo aktivno. Tudi sama moja partnerka mi je rekla, da ji je bil ta teden zelo všeč in da je uživala. Vesela sem, da te priložnosti nisem izpustila ter se udeležila projekta, saj sem se naučila veliko o sebi in svojih sposobnostih ter tudi o naši državi in naših znamenitostih. Kot gostiteljica sem ponosna nase in na svojo družino, saj zdaj tudi za vnaprej vem, da lahko sodelujem v kakšnem podobnem projektu, ker sem sposobna poskrbeti zase in svojega partnerja in sem tako rekoč s tem prebila led ter s tem preizkusila sama sebe.
Lea Zagožen, 9. b
ERASMUS
Ko se je približeval ta dan, ko so prišli naši nizozemski prijatelji, sem bila zelo vesela in obenem zelo živčna, saj nisem vedela, kako bomo z družino poskrbeli za partnerko. A ko je prišel ta teden, so vse skrbi odšle stran, saj sva se že od prej zelo dobro razumeli. Tisti teden je šel mimo kot blisk, saj smo se imeli zelo lepo, a kljub temu je bilo naporno. Žalostna sem, da ni trajalo dlje, a kljub temu zelo hvaležna za takšno izkušnjo, saj sem zdaj ugotovila, da se kljub temu da mi angleščina ne gre najbolje, lahko vseeno sporazumevaš komer koli. Ugotovila sem tudi, da bom z veseljem sodelovala v podobnem programu, če bo v prihodnosti še kakšna priložnost.
Magdalena Kupec, 9. b
MOJA IZKUŠNJA
V nedeljo smo po dolgem času spet videli naše nizozemske partnerje. Odločili smo se jih presenetiti in jih pričakali kar na letališču. Bili so nas veseli, a so bili vsi zelo utrujeni od leta. Po srečanju na letališču nas je avtobus odpeljal v Ljubljano. Tam smo se razdelili v skupine po štiri in se odpravili do vrha Ljubljanskega gradu. Nizozemcem je bila pot do vrha težka, ker na Nizozemskem nimajo nobenega hriba. Celotno pot smo se pogovarjali in se ponovno zbližali. Ko smo prišli z Ljubljanskega gradu, smo imeli še malo prostega časa ter smo šli nekaj pojest ter v trgovino s spominki. Nato smo se vsi otroci zbrali pred mostom ter se pogovarjali. Ko so učitelji prišli, so nam razdelili ključavnice in smo se s partnerjem podpisali na ključavnice ter jih priklenili na most. Nato nas je avtobus odpeljal v Woop, kjer smo delali Woop izzive. Po dolgem in napornem dnevu smo se z avtobusom odpravili domov ter pokazali partnerjem naš dom in se odpravili spat.
V ponedeljek smo si ogledali Primorsko. Najprej smo šli v Škocjanske jame. Po ogledu jam pa smo se z avtobusom pripeljali do Portoroža, kjer smo pojedli kosilo. Nato smo se sprehodili vse do Pirana, kjer smo si ogledali muzej školjk. Po ogledu smo imeli še kar nekaj prostega časa.
V torek smo celo popoldne preživeli v šoli in vsaka skupina je imela tri delavnice. Mi smo začeli s kuhanjem štrukljev. Vse nam je šlo po planu, a ko smo začeli delati drobtine, so se nam malo zažgale, a so nam vseeno uspele. Naša naslednja delavnica so bile športne igre, kjer smo najprej igrali biatlon. Po uspešni igri smo punce šle plezat, fantje pa so igrali košarko. Ko je čas potekel, je bila na vrsti naša končna delavnica, in sicer barvanje glinenih posod. Nato pa smo se vsi zbrali v šolski jedilnici ter pojedli jedi, ki smo jih skuhali. Po končanem obroku se nas je nekaj punc zbralo ter se z avtobusom odpravilo na rojstnodnevno zabavo. Na zabavi smo jedle torto ter igrale pikado. Ob šesti uri pa so nas starši odpeljali na nočno kopanje v Laško.
V sredo smo se z avtobusom odpeljali do Bleda, kjer smo si ogledali Blejski otok, na katerega smo se pripeljali s pletnami. Po končanem ogledu smo se razdelili v tri skupine in se odpravili na zipline Dolinka. Nizozemci so bili zelo navdušeni nad ziplinom in vsi so hvalili razgled. Nato smo se ustavili na malici, kjer smo jedli kremne rezine in si nato ogledali Blejski grad. Naša dogodivščina se je nadaljevala z ogledom Kranjske Gore, kjer smo tudi pojedli pozno kosilo ter se odpravili domov.
V četrtek smo šli v Celje, kjer smo si ogledali Celjski grad ter šli v foto atelje Pelikan, kjer smo se slikali v starinskih oblekah. Celotna dogodivščina je bila zelo zanimiva in jim je bila zelo všeč. Nato smo se zbrali v šoli na zaključni večerji. Preden pa smo si postregli z večerjo, smo imeli par glasbenih predstav ter podeljevanje diplom. Vse punce smo se nato zbrale ter poslušale, pele in plesale na pesmi. Nismo hotele, da bi se zabava končala, zato je sošolka predlagala, da bi imeli zabavo pri njej doma in veliko se nas je odločilo, da gremo. Na zabavi smo plesali in peli tako naglas, da nas je kar grlo bolelo. Poslušali smo slovenske in nizozemske pesmi, ob katerih smo vsi plesali. Po končani zabavi pa sva se s prijateljico zmenili, da bova prespali pri njej. Celo noč smo se pogovarjale, zabavale ter govorile o posameznih dogodivščinah, ki so se nam zgodile v tem tednu. Po dolgih pogovorih pa smo končno zaspale ob treh zjutraj.
Petek je bil zadnji dan, zbudile smo se res zgodaj ter odpeljale pred šolo, kjer smo rekle naš zadnji adijo. Bilo je veliko objemanja, so pa tekle tudi solze, saj nisem vedela, da se lahko samo v dveh tednih tako zelo povežeš z eno osebo. A se nismo povezali samo z eno osebo, povezali smo se z vsemi, smo ena velika družina. Te dogodivščine ne bom nikoli pozabila. V celotnih dveh tednih ne bi ničesar spremenila, saj je bil vsak trenutek popoln. In z velikim veseljem bi se še enkrat prijavila k projektu.
Eva Kukovec 9. b
ERASMUS+
Prejšnji teden se bil gostitelj Nizozemcu v projektu Erasmus+. Kot gostitelj sem se počutil bolj naporno kot pa takrat, ko smo bili mi na Nizozemskem. Meni je bilo vse v projektu zelo všeč in sem zelo zadovoljen s tem, da sem se prijavil, saj sva se z nizozemskim partnerjem zelo ujela – takšno je vsaj moje mnenje. Upam pa tudi, da je bilo mojemu nizozemskemu partnerju pri nas in po Sloveniji všeč. Če bi zdaj dobil priložnost za ponovno sodelovanje v projektu Erasmus+, bi se brez razmisleka zagotovo ponovno prijavil, ker mi je bilo tako na Nizozemskem kot v Sloveniji zelo všeč. Na našem potovanju ne bi ničesar spremenil. Tudi ni me presenetilo kaj posebnega razen tega, da so – čeprav na Nizozemskem nimajo hribov – z lahkoto šli z nami na manjši hrib.
Christian Trojer, 9. a
Nizozemci na Slovenskem
Nizozemci so prišli 27. marca k nam v Slovenijo. Prvi dan smo jih pobrali na letališču in šli v Ljubljano, kjer smo si ogledali Ljubljanski grad in šli v Woop. Po prvem napornem dnevu smo drugi dan šli na Primorsko, kjer smo si ogledali obalo. Kasneje smo se pa še šli kopat v Thermano Laško. Četrti dan smo šli na Bled in v Kranjsko Goro, kjer smo šli na zip-line Dolinka, ki je bila meni in mojemu partnerju najbolj všeč. Peti dan smo šli v Celje, kjer smo si ogledali stari del Celja in imeli poslovilno večerjo. Zelo dolgo smo se poslavljali.
Urh Korošec, 9. a
