Dan samostojnosti in enotnosti, božič in novo leto: teme nove radijske oddaje

  1. RADIJSKA ODDAJA

Petek, 23. 12. 2022

Voditelji: Ema, Maša, Neja, Tai, Katerina, Vili, Aleksander, Lovro Babič, Luka, Jaša, Maša F., Pika, Samo, Hana.

Urednica: Ada Čakš

Tema: dan samostojnosti in enotnosti, božič, novo leto, božične pesmi, anketa

************************************************************

  1. Del: Uvodni pozdrav

Voditelji: Katerina, Pika, Maša

 

Pika:

Toplini vsa vrata naj božič odpre,

naj se srečno obdobje zate začne.

A leto prihodnje naj zdravja ti da,

sreče, ljubezni pa v čaši brez dna!

 

 

Maša: Spoštovani ravnatelj, drage učiteljice in učitelji, dragi učenke in učenci Osnovne šole Prebold. Pozdravljamo vas v letošnji 4. radijski oddaji radia Preboldski val.

Pika: Današnji dan smo vsi težko čakali. Zadnji šolski dan koledarskega leta je tu, praznično navdahnjen. Nekaj posebnega pa bo tudi naša oddaja.

Katerina: Tokrat smo jo ustvarjali večina članov šolskega novinarstva. Ker pa imamo danes v šoli odmerjenega več časa za praznovanje in manj za pouk, bo tudi oddaja bolj vsebinska. Najprej se bomo posvetili bolj resni temi, in sicer državnemu prazniku, ki napoči čez tri dni. Potem pa bo še dovolj časa za sproščene teme in dobro slovensko božično-novoletno glasbo.

Maša: Kako se to dobro sliši! A kar začnemo?

Pika: Da. Dodajmo samo še eno začimbo. Učenke in učenci, cenimo vašo pozornost pri poslušanju, zato smo vam po končani oddaji pripravili kviz z vprašanji iz oddaje. Razred, ki bo na največ vprašanj odgovoril pravilno, bo nagrajen. Nagradili bomo najboljši razred prve, druge in tretje triade. Nagrade že čakajo v tajništvu.

Katerina: Lepo si to povedala. Kot iz TV-reklame. No, sedaj pa se udobno namestite in nam prisluhnite.

Pika: Z vami bosta vsak hip Ema in Tai z družbeno-političnega uredništva. Pravita, da imata za nas resnično, napeto zgodbo s srečnim koncem, ki še kar traja. 

  1. del: Obeležitev dneva samostojnosti in enotnosti

Voditelja: Tai in Ema

Pučnikove besede

Himna

Tai: 26. decembra Slovenci praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Vsako leto se na ta dan spominjamo plebiscita, ki se je zgodil 23. decembra 1990 in je bila pomembna stopnička na poti naše samostojne države.

Ema: Naša domovina je še mlada, stara komaj 32 let in pol. A po tisoč letih, odkar Slovenci živimo tukaj, vsakič pod tujim jarmom, je končno in samo – naša. Marsikateri Slovenec si je k temu prizadeval, a tega ni učakal.

Tai: Stati in obstati, bi rekel Primož Trubar.

Ema: Valentin Vodnik pa prebudno zaklical: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava!«

Tai: In France Prešeren bi nazdravil vsem Slovencem: »Bog živi ves slovenski svet!«

Ema: V preteklosti so k narodni zavesti klicali književniki. Morda se mladi premalo zavedamo, kaj pomeni izboriti si svojo državo. Navsezadnje smo generacija, ki se je rodila v samostojni in neodvisni Sloveniji. Poznamo torej samo tako in s preteklostjo nismo zaznamovani.

Tai: Prav pa je, da se dogodkov osamosvojitve spominjamo, saj s tem izkažemo narodno pripadnost in ponos. Če se ne bomo cenili sami, nas tudi drugi ne bodo.

Ema: Pa vemo, kaj je plebiscit?

Tai: Plebiscit je glasovanje ljudstva o pridružitvi ali razdružitvi od neke države. Slovenci so na plebiscitu 23. decembra 1990 glasovali, ali hočemo samostojno in neodvisno državo Slovenijo.

Ema: Kako je prišlo do tega vprašanja? Kaj nas je Slovence pred dobrimi 30 leti pestilo? Po čem smo hrepeneli?

Tai: Leto 1900 je bilo viharno, prelomno leto. Pripravite se na zanimivo zgodbo, ki je ne boste pozabili.

Tai: Slovenija je bila leta 1990 ena od republik tedanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije, ki pa je imela gospodarske težave, ni bila pripravljena na spremembe, prisotna so bila tudi mednacionalna trenja. Spomladi 1990 smo imeli prve večstrankarske demokratične volitve, ki so prekinile desetletja političnega monopola komunističnega režima. Zmagala je koalicija Demos, na čelu katere je sedel dr. Jože Pučnik, ki smo ga slišali v uvodu z besedami Jugoslavije ni več!

Ema: Težnje po samostojni demokraciji so bile vse glasneje izražene. Temu obdobju danes pravimo slovenska politična pomlad.

Tai: Borut Pahor, danes predsednik v odhodu, takrat pa eden od političnih akterjev, je povedal, da dialog med slovenskimi politiki ni bil lahek. Našli pa so skupen jezik do višjega cilja.

Ema: Tudi druge države se v Jugoslaviji niso dobro počutile, vendar je imela samo Slovenija tako drzne namere, da iz nje izstopi. Jugoslavija je imela močno armado z orožjem in je grozila vsem, ki bi omajali njeno stabilnost.

Tai: Kritike tedanje oblasti je vojaški vrh zapiral ali preganjal. V podporo zaprtim in z zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda se je protesta maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani udeležilo kar 30.000 ljudi. Majniško deklaracijo – politično izjavo – je javno prebral pesnik Tone Pavček.

(posnetek: Majniška deklaracija)

Ema: To pomeni, da so se z ustanovitvijo samostojne države niso strinjali samo v političnem vrhu, ampak tudi civilna družba.

Tai: Tako je. Vendar ima v demokraciji oblast ljudstvo, ki voli svoje predstavnike in odloča o tem, kako želijo živeti. Kmalu bova odločala tudi ti in jaz.

Ema: Zato je bila naslednja politična poteza logična. Novembra 1990 so pri koaliciji Demos sprejeli odločitev o plebiscitu. Ljudem so dali na izbiro, ali še želijo biti del Jugoslavije ali živeti v svoji državi.

Tai: Veliki dogodek se je zgodil v predbožičnem času. Udeležba je bila rekordna – glasovalo je kar 93,2 % državljanov takratne Slovenije. Za samostojno državo Republiko Slovenijo pa se je opredelilo 95 % volilnih upravičencev. To je res velika večina.

Ema: Začele so se temeljite priprave na osamosvojitev. Temu so Jugoslovanske države močno nasprotovale. Jugoslovanska ljudska armada je Sloveniji grozila z vojno.

Tai: Vrhunec osamosvojitve Slovenije je bil 25. junija 1991, ko je bila v Ljubljani, na trgu pred stavbo takratne skupščine, razglašena samostojna država. Torej, rojstni dan.

Ema: Žal se je napad jugoslovanske vojske zares zgodil. In že čez noč je pravkar porojena država morala braniti svoj obstoj z desetdnevno osamosvojitveno vojno. V njej je umrlo 19 mož slovenske strani.

(Svobodno sonce – 1. del)

Tai: Slovenci smo leta 1990 zagrabili enkratno zgodovinsko priložnost. Premogli smo pogum – najprej pogum posameznikov, ki se niso zbali stopiti naprej in za seboj potegniti celotnega naroda, ki se je z vero v boljšo prihodnost odločil za samostojno in neodvisno demokratično državo ter jo ubranil v vojni, ki je sledila.

Ema: In tako se naša zgodba srečno nadaljuje.

Glasba: Svobodno sonce – nadaljevanje

 

  1. Del: božično-novoletna tradicija

Voditeljice: Hana, Maša, Neja

Neja: Sedaj pa pred mikrofonom sedimo Neja, Maša in Hana, ki smo pripravile bolj lahkotne, v bližnjo prihodnost in svet zazrte teme. Takoj ko pomislim na december, se spomnim na sneg in smučanje. Kaj pa vidve?

Maša: Meni je konec leta tudi pospravljanje podstrešja v moji glavi.

Hana: Jaz pa se spomnim na lučke, praznično vzdušje in božič.

Neja: In božični večer bo že jutri. Kako bo toplo in kako bo dišalo pri nas doma. Družina, božična večerja, okrašeno drevce.

Maša: Sliši se kot tradicionalni božič. Kako pa je drugod po svetu?

Hana: Različno. Rekli boste, da za božič najbolj okrašujejo v ZDA, kot je na primer famozna bleščeča novoletna jelka v Rockefeller Centru v New Yorku. In kako se vsako leto prva dama Amerike potrudi z izvirnim okraševanjem Bele hiše.

Neja: Morda izvirno, ne pa največ. Baje so po izobešanju lučk najbolj znani Filipinci. Sta vedeli, da imajo vsako leto festival velikanskih luči, med njimi tudi take, ki simbolizirajo Betlehemsko zvezdo?

Maša: Zanimivo, da na Filipinih sploh praznujejo božič, kajne? Pri nas je zelo lepo okrašena Ljubljana s simboli iz vesolja. V naši bližini je tudi pravljično Celje vredno ogleda. Božična bajka pa se bo letos zgodila v Mozirskem gaju, kjer vas bo očaralo 1,7 milijona lučk.

Hana: Romantično, ni kaj. Pa verjetno kar nanese pri stroških elektrike, ki zadnje čase res ni poceni.

Neja: No, če bomo samo sedeli doma, ne bomo nič pripomogli. Pa tudi doživeli ne. Sedaj ko se spet lahko normalno gibljemo po državi in še preko.

Maša: Pogled z vesolja bi verjetno pokazal na veliko svetlobno onesnaževanje. No, se vsaj Božiček ne bo izgubil.

Hana: Luč je simbol božiča. Božič je v svojem bistvu krščanski praznik. Takrat se rodi Jezus, ki na svet prinaša luč, veselje, milost. Luči so na adventnem venčku, na božičnem drevcu, v mestu – praktično povsod.

Neja: Je pa luč tudi poganski simbol odganjanja teme in zime. Ljudje so se v starih časih zelo veselili sončevega obrata 21. decembra, ki pomeni daljšanje dneva in krajšanje noči. Tako da gresta nekako obe tradiciji z roko v roki.

Maša: Meni pa je zanimivo, da vsi ljudje na svetu ne praznujejo božiča. Nekatere verske skupine, kot na primer muslimani, hindujci, budisti in židje, tega praznika ne praznujejo.

Hana: Pravoslavni katoliki ga praznujejo s 13-dnevnim zamikom zaradi uporabe julijanskega koledarja.

Neja: Po drugi strani pa je praznovanje božiča ponekod celo prepovedano, zato ga praznujejo na skrivaj.

Maša: Razlike bi nas morale krepiti, ne pa jeziti. Kakorkoli, božič je pred vrati in če je kdaj čas za mir na svetu, je to zdaj.

Hana: Hvala, mis sveta. Joj, a je samo meni nadležno, da me konec decembra vedno zebe?

Neja: Potem pa bi morala iti v Avstralijo, kjer s tem nimajo težav in božič praznujejo kar na plaži. Si predstavljaš Božička v kratkih rokavih?

Maša: V bistvu si ga, če bo šlo globalno segrevanje nevzdržno naprej.

Hana: A vama povem, kako na božično jutro zaposliš mlajšega brata ali sestro?  Na Finskem si na božično jutro tradicionalno privoščijo mlečni riž s cimetom, v katerega skrijejo mandelj. Prvi, ki vanj ugrizne, zmaga.

Neja: Toliko smo klepetale, da bo kar dež. Ne, raje sneg. V nadaljevanju bodo Vili, Lovro in Luka povedali še kakšno o Božičku, snegu, coca-coli in šolski anketi.

Neja: Privoščimo si eno božično.

Glasba: Pop design: Na božično noč

 

 

 

  1. Del: Trije dobri možje

Voditelji: Vili, Luka, Lovro

 

Luka: Pozdravljeni. Z vami smo Vili, Lovro in Luka z uredništva za statistične meritve. V anketi smo 50 učenk in učencev šestega razreda vprašali: kako pri njih doma praznujejo božič, kateri od treh mož jih obdari decembra in kje bi bil rad na silvestrsko noč, če bi bila omejitev nebo. So nas odgovori presenetili, fanta?

 

Lovro: Večina pri prvem vprašanju pravi, da bo božič praznovala doma z družino, krasili bodo smreko, poslušali glasbo in gledali filme. Nekateri bodo obiskali sorodnike, s katerimi se bodo družili, sedeli za mizo in se pogovarjali. Nekaj jih bo ta božič jedlo doma spečene piškote in že na božični večer odprli Božičkova darila. Neučakanci.

 

Vili: Nismo presenečeni. Sklepamo lahko, da preživljate čisto običajen slovenski božič. Torej, če potujete, ne greste daleč, radi jeste in verjetno se naslednji dan pritožujete, kako vas vse tišči in se vam nič ne da. Potem sitnarite, ker vam je zmanjkalo božičnih piškotov. Potem pa po nekaj dnevih ležanja vzdihujete, da se vam nič zanimivega ne zgodi, da še snega ni od nikoder in razmišljate o dopustu.

Luka: Ko ravno omenjaš sneg. To sicer ni izsledek naše ankete, ampak natančno sem spremljal vsakoletno snežno odejo. Ali sta vedela, da smo nazadnje imeli bel božič pred 15 leti?

Lovro: Čakaj, pred 15 leti se še rodil nisi. Kako si to lahko spremljal?

Luka: No, imam svoje statistične metode.

Vili: Statistično objektivno se lahko sedaj zgodi med vama prepir, zato gremo kar naprej. Odgovori na to, kdo vas obdaruje decembra, pa so nas malo presenetili. Najpogostejši so bili trije odgovori: Miklavž, Božiček in oba.

Luka: Oba? Čestitam. To pomeni, da ste bili pridni. Odgovor Dedek Mraz je bil naveden tako redko, da sta tu možni dve razlagi: ali se bo iz naše decembrske tradicije obdarovanja počasi umaknil ali pa ob obilici decembrskih daril ne veste več, od katerega dobrega decembrskega moža ste jih dobili.

Lovro: Jaz vem, da bi bil vesel vseh treh.

Luka: Se razume. Od viška ne boli glava.

Vili: Vidva sta spet nevarna. Torej, primerjajmo Miklavža in Božička. Na videz si sploh nista podobna. Službo pa imata podobno.

Lovro: V bistvu imata celo skupno ime in izvor. Samo interpretiramo ju različno. Miklavž ali sveti Nikolaj je bil resnična osebnost, svetnik iz krščanske tradicije. Na svoj god se spusti iz nebes ob spremljavi angelov in parkljev in obdaruje otroke. A te je obiskal?

Luka: Pri nas doma in še pri babici. Šibo sem vrgel v kamin, ko sta starša gledala svetovno nogometno prvenstvo. Pa ti?

Lovro: Jaz bom pisal Božičku. Malo sem raziskoval. Tradicija Božička je malo bolj pravljična. Mit o njem je nastal v Ameriki. Ampak Božičkovo angleško ime je Santa Klaus, kar izvira iz nizozemščine, ki pomeni sveti Nikolaj.

Lovro:  Aha, potem pa sta si tradiciji res enaki, samo drugače sta videti!

Luka: Da. Razrijmo pa še eno zanimivost. Verjetno sta kdaj opazila, kako Božiček pije coca-colo. Pred okoli sto leti je ilustrator Haddon Sundblom, na pobudo podjetja Coca-cola v ZDA, upodobil prijaznega, prijetno obilnega Božička, kot ga poznamo danes.

Luka: Zanimivo, a malce diši po trgovini in potrošništvu. Sicer pa je nemogoče, da je Božiček en sam. Po mojem ima svoje tajne terenske delavce.

Lovro: Na podlagi česa to trdiš? Imaš statistične dokaze? Si spet osebno spremljal stvar?

Luka: Poslušaj. Reciva, da je na svetu statistično dve milijardi otrok. Božiček ima zaradi časovne razlike in gibanja zemlje 31 ur časa, da raznese darila. Izračunal sem, da bi moral obiskati 9000 družin na sekundo. Pomisli, v eni sekundi izstopi iz voza, skoči v kamin, da vanj darilo, spleza nazaj skozi kamin, gre v voz in odleti na streho druge  hiše. Za vse to bi se moral premikati s hitrostjo 1300 km na uro. Severni jelen pa se premika najhitreje s hitrostjo 30 kilometrov na uro. Če sploh obstaja leteči jelen. A ga je kdo že videl?

(tišina)

Lovro: Pa dobiš kaj pod smrekico 25. decembra?

Luka: Ne.

Vili: No, vidiš, tvoji izračuni so razblinili čarovnijo. To je zato, ker ne verjameš. Ne moreš vse statistično izmeriti.

Luka: Ostali so nam še odgovori na tretje vprašanje. Odgovore nanj pa bosta pojasnila po glasbenem premoru Jaša in Aleksander.

Glasba: Žan Serčič: Čudeži

 

  1. Novo leto

Voditelja: Aleksander in Jaša

A: Živjo! Staro leto, novo leto, silvestrovo. Kaj bi pa vi počeli na zadnji dan koledarskega leta, če ne bi imeli težav z denarjem in časom?

J: Jaz imam že zdaj divje ideje. A veš, kaj pravi slovenski pregovor: Če se človeku kaj zgodi na novo leto, se mu bo dogajalo celo leto. Torej, zabavajte se zadnji dan v letu in zabava bo zagotovljena vse leto.

A: Meni pa silvestrovanje ni preveč všeč, ker je hrupno, jaz bi pa rad spal.

J: Zakaj pa bi spal na najbolj noro noč v letu, ko mi starši dovolijo, da grem spat, ko si sam želim, in prižigam rakete, ki pisano razsvetlijo nebo.

A: Pazljivo s tem. Pirotehnika je lahko zelo nevarna. Na tvojih rokah in očeh lahko pusti trajne posledice. Jaz ne bi bil rad za novo leto na urgenci.

J: Paziti moraš in dobro prebrati navodila na škatli. Ob meni so vedno moji starši in mi pomagajo. Mi to počnemo odgovorno. Prizor v temni noči je vreden svojega denarja.

A: Kaj pa hrup in stiska naših hišnih ljubljenčkov? Veš, kako trpijo. Svojega psa sem lani za novo leto našel v svoji garderobni omari. Revček je mislil, da bo konec sveta.

J: Saj. Tvoj pes me malo spominja nate. No, kako pa potem vi doma silvestrujete?

A: Nekaj v slogu: Povsod je lepo, a doma je najlepše. Mama in ata kaj dobrega skuhata, ob polnoči pa gremo voščit sosedom in sorodnikom. Potem pa spat, ne?

J: Midva si pa res nisva čisto nič podobna. Pri nas doma je huda zabava. Ves dan krasimo stanovanje in poslušamo glasbo. Potem pridejo obiski. Skupaj nekaj dobrega pojemo, plešemo, pojemo, navijamo glasbo. Potem ob televizijskem prenosu odštevamo do polnoči. Starši ob polnoči nazdravijo s pravo penino, mi pa z otroško. Naslednji dan je v naši hiši, kot bi treščila bomba.

A: Mi pa v miru opoldne gledamo koncert dunajskih filharmonikov. Za kosilo so pa – ugani!

J: Dunajski zrezki?

A: Sarme! In potem še smučarski skoki.

J: A za kosilo? Hecam se. No, izgleda da smo si ljudje res različni. U, malo sva zašla. A nisva rekla, da bova povedala odgovore ankete?

A: Pa dajva. Okoli polovica jih je odgovorila v mojem slogu: doma s starši in prijatelji. Polovica pa bi za novo leto potovala: šli bi na morje, na Maldive, v Las Vegas, v Logarsko dolino in na Mont Everest. Tam je pa zvezd več kot iskric pirotehnike.

J: Če sem malo poetičen, je za marsikoga novo leto nek nov začetek, čas za nove priložnosti. Staro leto pa gre v arhiv ali med lepe spomine. Recimo, da v novoletne obljube ne verjamem, zato sem še premlad. Se bom pa še ves mesec motil pri zapisu letnice.

A: Jaz pozabim prenoviti koledarje. Kdaj pa gremo spet v šolo?

J: V torek, 3. januarja.

A: Hvala bogu, samo da ni petek trinajsti.

J: Pa lepo praznujte.

Glasba: Žan Serčič in Eva Boto: Silvestrski poljub

 

  1. Konec

Voditelji: Maša, Pika, Samo

Božično-novoletno darilo

Danes je božič.

Prišel bo božiček.

Komaj ga čakam,

dobrodušen je možiček.

Dobil sem darilo,

ki je obvestilo,

da bil sem čez leto

priden kot mravlja.

Zdaj sem vesel,

Še igračko sem objel,

Ohranil navado bom pridno

Da veselil se bom drugo leto obilno.

(Maša Fonda in Ada Čakš)

 

Samo: Našo oddajo smo h koncu pripeljali učenci šolskega novinarstva. Upamo, da smo poglobili vaše domoljubje, vas zabavali, nasmejali in pripravili na praznike, ki prihajajo.

Maša: Za čudovite praznike pravzaprav ne potrebujemo ne veliko denarja ne priprav. Le da je zdravje, zbrana družina, mir in veselje. Vse ostalo je samo še dodana vrednost.

Pika: A smo že pri novoletnih voščilih?

Samo: Tu je nekaj idej za novoletna voščila. Naj ima v novem letu Vaše zdravje mlade.

Maša: Naj se v Vaša jadra v prihodnjem letu upre dober in prijazen veter.

Pika: Novo leto je neznanec. Prav lepo ga bo spoznati, mu zaupati, pa vendar ne preveč pričakovati.

(glasben premor)

Samo: Sedaj pa ste na vrsti vi. Rešite kviz, ki ga bo v vašem razredu vodila učiteljica ali učitelj. Želimo vam čim več znanja in uspeha. Najboljše čakajo nagrade v tajništvu.

Maša: Hvala za vašo pozornost in …

Vsi: Srečno novo leto!

 

Glasba: Cik cak

******************************